Ustavno sodišče je odločilo o zahtevi Višjega sodišča v Ljubljani za oceno ustavnosti druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki je v primeru pravnomočne zavrnitve predloga za odpust obveznosti zaradi kršitve sodelovalne dolžnosti (383.b člen ZFPPIPP) določal desetletno obdobje nedovoljenosti odpusta obveznosti.

Po oceni Ustavnega sodišča zakonska ureditev za različne možne kršitve obveznosti s strani dolžnika, med njimi tudi tiste, ki utemeljujejo le izrazito majhno stopnjo vrednostnega očitka dolžniku, predvideva enotno in strogo sankcijo. Ureditev, ki od sodišča nujno zahteva uporabo enake (ostre) sankcije v vseh primerih kršitev obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP, predpostavlja, da je dolžnik v primeru vsake in morda še tako minorne kršitve 383.b člena ZFPPIPP vselej nujno tudi nevesten in nepošten. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni v skladu z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Celotno besedilo odločbe Ustavnega sodišča je dostopno tukaj.